Naša šola nosi ime po pisatelju Cirilu Kosmaču, pravem besednem slikarju. Nadvse je spoštoval svoj jezik in svoj narod. Z besedami je znal v domišljiji bralca naslikati naravo, kakršno je videl okoli sebe. Moč Kosmačeve besede so uvideli tudi devetošolci pri obravnavi domačega branja.

Maša Stevanovski, V gaju: “Moj gaj je bil pri potoku Skopičniku, v ozki in kratki dolinici. Čista voda se je živo prelivala med okroglimi, obrušenimi kamni, poraščenimi z temnozelenim mahom, ki je bil mehak in prijetno hladen.”

 

Sandra Grbić, Kruh: “»Baron baronasti« je bil visok, slabo oblečen mož zahajajočih let, ki se je s svojim širokim, globoko upognjenim hrbtom naslanjal na vrtno ograjo. Stal je tam kakor nedolžen tujec, ki ga je pot povsem po naključju prinesla mimo in zdaj iz samega dolgočasja in brezdelja opazuje razburjeno žensko. Na njegovem podolgovatem izpitem obrazu, ki je bil skoraj do oči poraščen s kakimi dva centimetra dolgimi sivimi ščetinami, ni bilo niti sence zadrege, presenečenja ali začudenja. Njegove oči, ki so bile zakopane globoko pod čopastimi obrvmi, so gledale mirno in ravnodušno. Samo ozke brezkrvne ustnice so se mu krivile v komaj zaznaven smehljaj.

 

Danaja Petaros, Pot v Tolmin: “Pokrajina se je naglo spreminjala … Hribi so se razmaknili, visoke bele gore so bile mogočne, a tako mirne, da so tudi poba navdajale z mirom in močjo.

 

Marina Ilić, Pot v Tolmin: “Domača dolina je bila tako tuja in grozljiva, kakor bi se bila hiša ponoči pogreznila in bi zdaj iz nje stopil v mrtvi in mrzli podzemski svet. Bila je neznansko globoka in ozka, pobočja skoraj navpična, gore najmanj trikrat višje; segale so do samega neba, ki je bilo tudi neznansko visoko, ozko in težko, kakor bi bila dolina pokrita z debelim svinčenim pokrovom. Pod tistim temno modrim pokrovom so se poganjali oblaki različnih sivin, toda podobnih oblik, kakor so si pač podobna bitja istega rodu. In za poba so to bila živa bitja, nekakšne fantastične plemenite živali, nekakšni splašeni silni konji. V
čredah so se poganjali zdaj v to, zdaj v drugo smer, zdaj na vzhodno, zdaj na zahodno smer, zdaj na sever, zdaj na jug. Zaletavali so se drug v drugega, se spoprijemali in se odbijali, se kakor v smrtnih krčih zvijali v klobčiče, pa se nato z novo, jezno močjo spet napeli in pognali naprej. Neutrudno, strastno, nagonsko so se zagnali v vse kote, kakor bi se hoteli za vsako ceno prebiti izpod dušečega pokrova svinčenega neba.

 

(Visited 75 times, 1 visits today)
Dostopnost